kot strokovnjaki za infektologijo in epidemiologijo ter znanstveniki za javno zdravje, imamo močne pomisleke glede uničujočih fizičnih in psihičnih učinkov zaradi ukrepov in pravil COVID-19. Priporočamo pristop, ki ga imenujemo osredotočena zaščita.
Prihajamo z leve in desne, iz celega sveta, naše kariere pa so posvečene zaščiti ljudi. Trenutni ukrepi za preprečevanje virusa, kot so omejitve izhodov in gibanja, imajo uničujoč vpliv na javno zdravje, tako dolgoročno kot tudi kratkoročno. Poslabšanje mentalnega zdravja. Vse to vodi v večjo stopnjo umrljivosti v prihajajočih letih, največji vpliv pa bodo čutili delavski razred in mlajša generacija. Preprečevanje normalnega šolanja je globoka nepravica.
Ohranitev takih ukrepov, dokler ne bo na voljo cepivo, bo povzročilo nepopravljivo škodo, s tem da bodo največjo škodo utrpeli manj priviligirani.
Na srečo je naše razumevanje virusa vsak dan večje. Vemo, da je ranljivost in ogroženost zaradi COVID 19 več kot tisočkrat večja pri starejši in oboleli populaciji, kot pri mlajših. Za otroke je COVID 19 dejansko manj nevaren kot veliko drugih obolenj, vključno z gripo.
Z večanjem imunosti med populacijo se zmanjšuje tudi tveganje okužbe za vse, vključno z ranljivo skupino. Vemo, da vse populacije nekoč dosežejo čredno imunost, torej točko, kjer so nove infekcije stabilne, kar se lahko podpre s cepivom (ni pa odvisno od tega). Naš cilj bi tako moral biti zmanjšanje umrljivosti in družbene škode, dokler ne dosežemo čredne imunosti.
Najbolj sočuten pristop, ki enakomerno uravna tveganja in prednosti čredne imunosti je ta, da se tistim, ki so minimalno ogroženi omogoči normalno življenje in ojačanje imunosti na virus preko naravne okužbe, medtem ko bolje zaščitimo tiste, ki so ogroženi. Mi to imenujemo osredotočena zaščita.
V središču skrbi za javno zdravje bi morala biti postavitev ukrepov za zaščito ranljivih. V domovih za ostarele npr. bi morali delati zaposleni, ki so že dosegli imunost, opravljati pa bi se morali pogosti testi za druge zaposlene in vse obiskovalce. Menjava zaposlenih v turnusih bi morala biti minimalna. Upokojenim ljudem, ki živijo doma, bi morali dostavljati hrano in druge potrebščine. Z družinskimi člani bi se, v kolikor mogoče, srečevali na prostem. Vpelje se lahko številne in podrobne ukrepe, vključno s pristopom pri večgeneracijskih gospodinjstvih, ki še vedno ustrezajo obsegu in zmogljivosti delavcev v zdravstveni oskrbi.
Neogroženi ljudje naj nemudoma ponovno zaživijo svoja življenja. Vsak naj se drži preprostih higienskih pravil, kot so umivanje rok in ostajanje doma v primeru bolezni, tako se bo povišal prag čredne imunosti. Šole in universe naj bodo odprte za poučevanje v živo. Ponovno naj se oživijo športi in druge aktivnosti na prostem. Mlajši odrasli, ki niso ogroženi, naj delajo normalno, saj ni potrebe po delu od doma. Restavracije in druge dejavnosti naj odprejo vrata. Ponovno naj se oživi umetnost, glasba, šport in druge kulturne aktivnosti. Ljudje, ki spadajo v skupino z večjim tveganjem, naj se the dejavnosti udeležijo po lastni presoji, medtem ko družba kot celota lahko uživa zaščito, ki je bila dosežena preko tisti, ki so pripomogli k čredni imunosti.
4. oktobra 2020 je bila deklaracija izdana in podpisana v kraju Great Barrington, Zvezne države Amerike. Podpisniki so:
Dr. Martin Kulldorff, profesor medicine na Univerzi Harvard, a biostatistik, epidemiolog s specializacijo v odkrivanju in nadzorovanju izbruhov infekcijskih obolenj in ocenjevanju varnosti cepiv.
Dr. Sunetra Gupta, profesor na Univerzi Oxford, epidemiolog s specializacijo v imunologiji, razvoju cepiv in matematičnemu modeliranju infekcijskih bolezni.
Dr. Jay Bhattacharya, profesor na Medicinski Univerzi Stanford, zdravnik, epidemiolog, zdravstveni economist, strokovnjak javnega zdravja s specializacijo na infekcijskih boleznih in ranljivih populacijah.
Translation by Nina Heric
